Prvič se Bilje kot kraj omenjajo okoli leta 1200 v seznamu posesti Goriških grofov in sicer pod imenom Videlsdorf. Ime Bilje pa se pojavi šele po 16. stoletju, kar po ljudskem izročilu povezuje to ime z rastlinjem (bilka, bil).
Arheološke najdbe, raztresene po celotnem prostoru sedanje vasi, izpričujejo pomembnost naselja, skozi katerega je potekala glavna prometna žila med takratno Aquileio in Emono to je med sedanjim Oglejem in Ljubljano. Najpomembnejša gospodarska panoga, ki je vasi vtisnila neizbrisan pečat je bilo opekarstvo. Najdba opekarne v Biljah, na ledini Križ Cijan, sega v časovni razpon od 1. do 5. stoletja našega štetja. Opekarstvo ima na tem področju staro tradicijo in se uveljavlja v današnje dni. Ob koncu 19. stoletja, so v Biljah poleg Ljudske opekarne (ustanovljene 11. marca 1898), delovale še opekarne Savnik – Nemec, opekarna grofa Coroninija in opekarna poljskega tipa Nemec. Opekarje se je zaradi mešanja mastne zemlje oprijel vzdevek blatarji in pod tem imenom so Biljenci znani še danes.
Več informacij o tradiciji opekarstva v Biljah, lahko najdete v knjigi Nataše Nemec »Bilje kronika« in na video kaseti »Blatarji«, avtoja Klemena Mozetiča. Gradivo je na razpolago v biljenski knjižnici.
Foto: (Razglednica s pozdravi iz Bilj leta 1899)
Za časa avstrijske cesarice Marije Terezije se kot duhovnija prvič omenja biljenska cerkev sv. Antona leta 1763, pod katero je spadala tudi Bukovica.
Foto: (Bilje pred prvo svetovno vojno)
V prvi svetovni vojni je bila cerkev porušena. V obnovljeni cerkvi sta se od prejšnje ohranila spodnji del oltarja, ki sta iz raznobarvnega marmorja z intarzijo.
Foto: (V prvi svetovni vojni porušena cerkev in okolica)
V času fašizma, so tudi za Bilje značilne »aleksandrijke«, ženske, ki so se odpravljale čez morje v Egipt in negovale otroke bogatašev. Ekonomske razmere so jih silile, da so odhajale služit, doma pa puščale številno družino. Šle so skoraj iz vsake biljenske hiše, iz nekaterih celo po več. Iz Egipta pa se ni nikoli več vrnilo 77 žensk, zato tudi drži rečenica na vasi, da je vsaka hiša dala svojo aleksandrijko.
Ob zaključku tega pisanja se vendarle moremo dotaknit še nekaterih dogodkov, ki so vezani na novejši čas.
- Dne 12. septembra 1942 je 12 mladih fantov iz Bilj odšlo v partizane. V spomin na ta množični pohod mladincev v partizane, praznujejo Bilje svoj krajevni praznik 12. septembra.
- Leta 1948 so ob podpori sindikata Goriških opekaren začeli urejati nogometno igrišče v Biljah.
- Že 10. decembra 1956 je bil ustanovljen otroški vrtec Bilje. Vrtec je bil med prvimi na goriškem. Leta 1977 so stekle priprave na zidavo zgradbe za otroški vrtec, ki se je 14. septembra 1980 preselil v nove prostore.
- Največja naložba v kmetijstvo našega kraja je bilo urejanje kompleksa Biljenski griči, kjer so pričeli s prvimi zemeljskimi deli aprila 1960.
- Z velikimi prizadevanji se je 28. avgusta 1977 končala popotresna obnova šolske zgradbe. Dobila je tudi vodo, centralno ogrevanje in novo električno napeljavo.
- Najpomembnejša rekreacijska vsakoletna prireditev je Pohod po Biljenskih gričih, ki že od leta 1980 združuje pohodnike iz raznih krajev.
- Delo na objektu Dom krajanov »Negovan Nemec« Bilje, je bilo ob vsestranski pomoči in samoprispevku krajanov dokončano leta 1989. S prvimi deli so začeli 8. februarja 1983, ko so na gradbeno parcelo pripeljali prvi buldožer.
- Dne 18. aprila 1984 je bilo ustanovljeno Kulturno društvo »Zarja svobode« iz Bilj, ki deluje še danes.
- Umetniški ustvarjalec, akademski kipar Negovan Nemec, je s svojim vsestranskim delom postavil Bilje za center svojega ustvarjanja in življenja. Po njegovi zamisli je bil 4. julija 1981 obnovljen spomenik NOB, zasnoval je tudi spomenik padlih za svobodo, ki stoji v vasi od septembra 1973 in 12. septembra 1982 je bil odkrit doprsni kip domačinu Ivanu Suliču – Carju, ki je ravno tako njegovo delo. Usoda nam ga je iztrgala 26. avgusta 1987 starega komaj 40 let. Življenje je tako teklo in teče med delom in drobnimi radostmi.
Vir: Nataša Nemec »BILJE kronika«
V Biljah se je tudi rodilo, ali nekaj časa živelo kar nekaj zanimivih ljudi.
V hiši Franca Perica (danes številka 102), zaradi fašističnega terorja tragično umrl znani primorski pesnik Drago Bajc (25. oktober 1928), pisal je poezije in proze. Po njem je imenovana OŠ v Vipavi. Leta 1978 so izdali njegove pesmi v knjigi Drevo sem (uredil Marijan Brecelj), Negovan Nemec je izdelal (1978) njegov doprsni kip, ki stoji pred OŠ v Vipavi. Dogodek je opisan v zborniku Ko so ječali tečaji Evropo, avtorja Gorazda Humarja (družina je med vojnama živela v Biljah), 2022, izdalo društvo TIGR.
V knjigi, Ljubezen v pismih, Aleksandrija- Bilje, 1921- 1932. Dopisovanje med Felicito Koglot in Francem Pericem, ki jo je leta 2022 izdala Založba Univerze, je opisan tudi ta dogodek. Sicer pa ta knjiga daje tudi vpogled v življenje Bilj v tem obdobju, saj oba omenjata dogodke in ljudi iz Bilj.
V Biljah se je peku in trgovcu Kristjanu in Elizabeti, rojeni Peric (1930) rodil pianist, ki je v južni Ameriki naredil odmevno kariero, to je Anton Soler Biljensky , živi v Moronu (Buenos Aires).
V Biljah se je rodil in nekaj let živel kipar Darko Bevilaqua (21.7.1948, Bilje- 1.11.1991, Fornalis- Čedad). Oče Karlo, mama Ivana Silič, gospodinja. Oblikoval je izključno v glini.
V Biljah je živel tudi akademski kipar Zmago Posega (1959, Postojna- 2009, Šempeter pri Gorici) in ustvarjal v svojem ateljeju na Pristavi. Realiziral je več javnih del (Vinko Vodopivec, 1992, Kromberk; Anton Rutar, 2003, Nova Goriva).
V Biljah je več let živel slikar Silvester Komel (1931, Rožna Dolina- 1983, Rožna Dolina), zelo ustvarjalen, ukvarjal se je z abstraktnim slikarstvom, še posebej ga je zanimala kraška krajina in atmosfera.
Tudi slikar Franc Tratnik (1881, Potok ob Dreti- 1957, Ljubljana), je dve leti živel v Biljah na Hribu, od leta 1912 do 1914 in s svojim delovanjem v goriškem kulturnem krogu vplival na mlade primorske, goriške slikarje, Vena Pilona, Lojzeta Spazzapana in Ivana Čarga.
Vir: Nelida Nemec