MARTINOVANJE V DEŽELI LOJZETA SLAKA

MARTINOVANJE V DEŽELI LOJZETA SLAKA
Dolenjska je dežela zaobljenih gričev posejanih z vinsko trto, naravnih lepot in veselih ljudi.
Biljenski upokojenci smo se na Martinovo soboto odpeljali v osrčje Dolenjske – v deželo Lojzeta Slaka
našega največjega glasbenika narodno zabavne glasbe. Pot nas je vodila v Mirno Peč in naprej na Mali
Kal do domačije Barbovih, kjer je Lojze Slak preživel večino svoje mladosti pri stricu Stanetu. Kot
samouk se je naučil igrati na harmoniko. Bil je ljudski godec, ki je ustvaril novo glasbeno smer z
diatonično harmoniko in jo priljubil vsem generacijam, saj je napisal čez 500 pesmi. (V dolini tihi,
Čebelar…) V notranjosti domačije smo si ogledali njegovo življenje v sliki in besedi, poskusili domači
cviček, se posladkali s štrudlom in ob zvokih harmonike zaplesali.
Poleg domačije stoji njegovo obeležje, do katerega vodi 37 tlakovcev, ki spominjajo na št. tipk njegove
harmonike.
Prestolnica Dolenjske leži med vinogradi vinske kapljice, ki je nastala leta 1365 po ukazu Rudolfa
Hamburškega, ki jo je poimenoval Newestat (Novo mesto). Čez Krko vodi poznani Kandijski most. Po
stopnicah smo se povzpeli do Kapiteljske cerkve. Domačini ji pravijo Kapitelj in slovi kot najstarejša in
najlepša znamenitost kraja. Glavni oltar krasi znamenita Tinttoretova slika sv. Nikolaja. Pot smo
nadaljevali v staro mestno jedro, skozi arkadne hodnike na Glavnem trgu, mimo mestne hiše Rotovž, si
ogledali Frančiškanski samostan sv. Lenarta in Kettejev vodnjak z vklesanim verzom njegove pesmi
(Na trgu). Novo mesto je poznano po arheoloških najdiščih halstatske kulture (bakrene situle). Sprehod po
mestu smo zaključili v pivnici „Kralj Matjaž“. Njegov lastnik je bivši košarkar Matjaž Smodiš in
poskusili hišno pivo „Dolga brada“. Dobro podkrepljeni s pijačo in domačo kostanjevo potico Branka
Furlana smo nadaljevali pot.
Dan smo izkoristili za ogled edinega Slovenskega samostana Kartuzije Pleterje, si ogledali diaprojekcijo
življenja menihov Kartuzijanov. V njem živijo menihi iz različnih držav in tvorijo skupino samotarjev, ki
so svoje življenje posvetili iskanju Boga v tišini in samoti. Menihi nabirajo zelišča, pripravljajo znano
grenčico, hruške v žganju, med, čajne mešanice.. Ogledali smo si staro gotsko cerkev iz leta 1406. Žal je
bila za oglede zaprta znamenita knjižnica. V zunanjem muzeju pa smo pogledali v črno kuhno, izdelke
lončarja in poskusili domač jabolčni sok, cviček, modro frankinjo. Poskrbeli pa smo tudi za naše zdravje
in nekaj domačih izdelkov tudi kupili.
Sledila je vožnja do otočka, kjer stoji edini vodni grad Otočec, ki ga objema zelena lepotica reka Krka.
Okolica gradu je sedaj v res zapeljivih barvah jeseni. Grad se ponaša tudi s prestižnim hotelom, poznanem
po porokah. Značilnost reke Krke je lehnjak, ki izloča apnenec iz vode in ga nalaga kot usedlino in tvori
kar 30 majhnih otočkov.
Dan smo zaključili v gostilni pri Štefki na bogati tradicionalni Martinovi večerji (pečeni raci, svinjini,
rdečem zelju, Matevžu in mlincih). Ob domači glasbi smo zaplesali skupaj z upokojenci iz Sežane.
Naslednje leto se nam pridružite tudi vi, ne bo vam žal!
Prispevek: Vojka Rustja
Fotografije: Marta Volk