Grega Vezjak je doma v Biljah. Osnovno šolo je obiskoval v Biljah in Mirnu, gimnazijo v Novi Gorici in nadaljeval
študij na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Danes ima svoje podjetje, v katerem svetuje strankam, pripravlja
načrte za različne zgradbe in sodeluje na mednarodnih razpisih za različne zgradbe.Vaščanka me je nekega dne ustavi-
la na cesti in rekla: »Kaj ne boste prav
nič pisali o arhitektu Gregi, ki je prejel
pomembno nagrado v tujini?« Na to po-
budo sem se sestala s prijetnim gospo-
dom, ki umirjeno pripoveduje o svojem
odnosu do arhitekture in kako je ustvar-
jal svoje najpomembnejše projekte. O
svojih dosežkih pripoveduje skromno,
govori o drugih ljudeh, ki so bili vključeni
v projekt, in sebe ne izpostavlja. V prijet-
nem klepetu sem izvedela marsikaj, kar
delim z vami v tem članku.
Kaj bom, ko bom velik
Grega Vezjak se spominja, da je nje-
gov nono delal s kamnom. Prav gotovo
se je fant motal okoli njega in gledal, kaj
nastaja izpod dedovih rok. Kot otrok je
Grega rad risal. Zlasti avtomobile, gra-
dove, hiše. Iz osnovne šole se spominja,
kako so neko uro likovne umetnosti se-
deli pred šolo in za nalogo risali pročelje
šole. Sošolci so občudovali njegovo sli-
ko. Njemu se ni zdela prav nič posebna,
le risanje mu je bilo vedno všeč.Mama je opazila njegov talent in ga
vzpodbujala, naj po gimnaziji izbere ar-
hitekturo. Tako se je začelo šolanje, kjer
je bil njegov mentor priznani in uveljav-
ljeni arhitekt prof. dr. Miloš Bonča. Le pri
diplomi ga je vodil profesor Vojteh Rav-
nikar, saj je njegov mentor umrl.Po zaključenem študiju se je najprej
zaposlil v Euroinvestu, kjer so prav tedaj
pripravljali dokumentacijo za Eda center
v Novi Gorici. Izkušnje je nabiral še v
hčerinski družbi Projekta, d. d. Nato pa
se je odločil za samostojno pot.
Spomenik žrtvam potresa v
Novi Zelandiji leta 2011
22. februarja 2011 je močan potres
skoraj zravnal mesto Christchurch v Novi
Zelandiji. To je bil najmočnejši potres v
tej deželi. Umrlo je 185 ljudi, ogromno
je bilo resno poškodovanih, porušilo ali
poškodovalo se je 25 tisoč hiš. Sledilo je
še 11 tisoč popotresnih sunkov.
Država se je odločila, da bo v spomin
na umrle in resno ranjene v potresu in
v spomin na to hudo naravno nesre-
čo dala postaviti spomenik. Objavili so
mednarodni natečaj za ustrezno reši-
tev. Razpis je videl tudi naš sogovornik
in pripravil svojo vizijo ter jo v digitalni
obliki poslal komisiji. Seveda so bili vsi
udeleženci prijavljeni anonimno, kot se za natečaj spodobi.Med 330 prispelimi predlogi iz 37
držav so izbrali prav projekt Grege Vez-
jaka. Povabili so ga v Novo Zelandijo,
kjer si je natančneje ogledal prostor za
postavitev spomenika. Da bi mladi ar-
hitekt še bolj začutil osebne občutke svojcev žrtev potresa, se je več dni po-
govarjal z njimi o tem usodnem dnevu.
Posebej se je srečal z domorodci Maori,
da je spoznal njihove predloge v zvezi s
projektom. Ogledal si je tudi tamkajšnjo
pokrajino, glavno mesto Wellington, se
pogovarjal z veliko strokovnjaki … Vse
te niti spoznanj in občutkov je povezal
v sočutno oblikovano krajino z impozan-
tnim spomenikom.Prvotno je želel, da bi bil spomenik iz
novozelandskega marmorja, toda tega
ni bilo dovolj na voljo. Nato je izbral
carrarski marmor. Spomenik je obliko-
van polkrožno v dolžini 112 metrov in
višini 3,6 metra, kar si lahko razlagamo
kakor v objem razprte roke. Poslednji
objem preminulim v potresu. Dolg zid
spominja tudi na tektonsko razpoko,
kakršne nastanejo pri potresih. V mar-
morni zid so vklesana imena žrtev. Ta
so ves dan ožarjena s sončnimi žarki,
ki odsevajo tudi od vodne gladine reke
Avon, ki teče vzdolž spomenika. Pred
zidom so postavljene klopi v senci mo-
gočnih dreves, kjer se lahko svojci in
drugi ustavijo, posvetijo trenutek tišine
preteklim dogodkom ali pa se preprosto
družijo. Na drugem bregu reke je velik
travnik, kjer se lahko odvijajo različne
prireditve na prostem. Ta zaokrožen
prostor je po podatkih danes pogosto
obiskan, ljudje posedajo, se pogovar-
jajo. Spominski prostor je tako oživel in služi svojemu namenu, nahaja pa se v
središču Christchurcha. Zgrajen je bil v
prvotno zastavljenih finančnih okvirih in
v predvidenem roku. Odprtja na šesto
obletnico potresa se je udeležilo več ti-
soč ljudi.
Spominsko obeležje so poimenova-
li v angleščini in maorščini: Canterbury
Earthquake National Memorial in Oi Ma-
nawa (kar pomeni tresenje srca, tremor)
in je razglašen za spomenik nacionalne-
ga pomena. Tako so pieteto zagotovili
vsem preminulim v potresu. Svojci žrtev
potresa so se mu za delo osebno zah-
valjevali, kar našemu arhitektu še danes
veliko pomeni. Spomenik je dobil več
novozelandskih nagrad. O nastajanju
spomenika so posneli tudi dokumentarni
film.

Park v Orehovljah
Pri cerkvi v Orehovljah se danes raz-
prostira urejen park s fontano, ki pa
zaradi pomanjkanja sredstev še ni po-
polnoma dokončana. Idejno zasnovo
ureditve prostora je pro bono (zastonj)
pripravil prav Grega Vezjak, in sicer na
prošnjo krajevne skupnosti. Obstoječo
vrsto dreves, orehov, je vključil v novo
zasnovo, ki jo na drugi strani dopolnjuje
vrsta cipres. Skupaj uokvirjajo nov pros-
tor v središču vasi, namenjen počitku,
druženju in tudi prireditvam.